Pri založbi Slovenska matica je izšla enciklopedično zasnovana monografija Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem avtorice prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec, dr. med., predstojnice Inštituta za zgodovino medicine. Prva dva dela obsežne monografije obsegata skoraj tisoč strani in 2200 slikovnih prilog. V monografiji je avtorica popisala zgodovino medicine, zdravstva in farmacije na Slovenskem.
V prvem delu avtorica opisuje razvoj medicine, farmacije in javnega zdravstva skozi čas. Drugi del monografije pa prikazuje razvoj kirurgije, ginekologije in porodništva, pri čemer se osredotoča predvsem na razvoj operativnih medicinskih strok in strok, ki podpirajo kirurgijo.
Tretji del monografije je napovedan za naslednje leto. Zupanič Slavčeva bo v njem popisala razvoj neoperativnih medicinskih strok, kot so interna medicina, pediatrija, nevrologija, infektologija, dermatovenerologija, onkologija in psihiatrija.

Ob izidu življenjskega dela smo se pogovarjali z avtorico, prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, dr. med., z Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti:

Kot pišete v uvodnem delu prve knjige, zdravstvo predstavlja sistem dejavnosti, ki zagotavljajo celovito zdravstveno oskrbo prebivalstva. Nepogrešljiv del je tako tudi preskrba zdravstva in prebivalstva z zdravili. Tako poleg razvoja medicine opisujete tudi razvoj lekarništva, veledrogerij in farmacevtske industrije. Kako vi vidite to povezanost?
Povezanost med medicino in farmacijo je pradavna, saj je sprva bil zdravnik tudi farmacevt. Šele z večjiim razmahom farmacije in s tem potrebe po vse bolj specialnem znanju sta se stroki sredi 13. stoletja ločili. A njuna organska povezanost je ostala, saj si nikakor ne moremo predstavljati zdravnika brez zdravil! Zato sem vesela, ker smo se s farmacevti strinjali, da je farmacija nedeljivi del zdravstva in mora biti v monografiji kakovostno predstavljena.

Delo ste posvetili tudi slovenskim zdravnicam, tistim iz zgodovine in današnjim. Radi poudarjate pomen človeka v skrbi za zdravje, tako nekoč kot danes. Zakaj?
Ženska je od nekdaj nosila v sebi poslanstvo skrbeti za otroke, moške, starejše. Njeno materinsko in karitativno delo pa se je, razen redkih izjem, kot so bile zdravnice v Rimu ali nekatere srednjeveške zdravnice, npr. sv. Hildegarda iz Bingna, smele začeti izobraževati na univerzah šele z začetkom 20. stoletja. Prve zdravnice so morale v tradicionalno patriarhalni družbi prehoditi trnovo pot, da so se uveljavile, zato se jim globoko klanjam. Njihov svetli zgled je v drugi polovici 20. stoletja v medicinske vrste pripeljal vse več in več zdravnic, ki jim je topot omogočila predvsem vpeljava uspešnih kontracepcijskih sredstev, da so lahko planirale družino in ob njej zdravniško poslanstvo. Danes zaradi neurejenih razmer v zdravstvu se fantje, ki na stvarnost običajno gledajo bolj stvarno, manj vpisujejo na študij medicine in medicina je postala feminizirana. V pol stoletja se je zgodila tako dramatična sprememba v spolnem zastopanju medicinskega stanu. Te zdravnice plačujejo visok davek za svoje poslanstvo, saj jih naporno in silno odgovorno delo nenehno spremlja, dežurno delo in permanentno izobraževanje z zahtevo po podaljševanju licence bremeni, ob tem bolj zbolevanjo, hitreje umirajo, pa tudi zasebno življenje si težje organizirajo kot splošna populacija. Za to predanost poslanstvu so si resnično zaslužile uvodno posvetitev knjige.

Latinski pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj želite, da bi se »naučili« iz pričujočega dela?
To delo priča o izjemno težki poti, ki jo je prehodilo zdravstvo na Slovenskem. Govori o predanosti posameznikov, ki so verjeli v svoje poslanstvo in mu zvesto služili, četudi z osebnim izčrpavanjemin neredko herojskimi dejanji. Ta naj jih ohranjajo v spominu naroda, saj so tlakovali njegovo zdravje! Nadalje je izjemnega pomena ozaveščena množična skrb za zdravje, ki se je udejanjila preko vpeljave javnozdravstvenega sistema
in se od prosvetljenstva postopoma širila. Svoj najpomembnejši trenutek je dosegla s Štamparjevo uvedbo zdravstvenih domov s posebnimi ambulantami za rizične skupine prebivalstva. Leta 1926 smo dobili prvi tak dom v Lukovici, kjer so zaradi tifusa, ki je nenehno razsajal, najprej asanirali okolje, zgradili vodovod in kanalizacijo, kar je odpravilo tifus. Takih javnih ustanov smo do začetka druge svetovne vojne imeli že ok. 40. Vpeljava zdravstvenega zavarovanja z Bismarckovim modelom leta 1889 je bil drugi prelomni trenutek, ki je preprostemu in revnemu bolniku postopoma pomagala priti do brezplačne zdravstvene storitve. Ko so v začetku 60. let zavarovali še kmete, je to zanje, ki so predstavljali večinsko prebivalstvo, izgledalo skorajda čudežno! Te temeljne momente navajam zato, ker je vanje vgrajena solidarnost, ki omogoča enako dostopnost do zdravstva vsemu prebivalstvu. In iz te monografije bi se morali naučiti, da največje pridobitve socialne države naj ne bi bile nikoli opuščene.

Komu vse je monografija namenjena?
Monografija je namenjena vsem, ki jih obravnavano področje zanima. Zdravje, kot naša vodilna vrednota, upajmo, da bo to tudi ostalo! Njegova dostopnost na primarni ravnije v Sloveniji v primerjavi s svetom na izjemno visokem nivoju. Prav tako je tudi zdravstveno stanje naroda. A bije plat zvona, saj zdravstveni sistem rabi reorganizacijo in zaposlitev ustreznega števila strokovnjakov, sicer jih bomo izgubili in bodo z odličnim znanjem, ki smo ga davkoplačevalci doma plačali, zdravili v tujini. To je res nedopustno.

katarina.urbancic-zupancic@kemofarmacija.si